Ko so se nakokodakali, čigava je palača Trnuljčice, so se vsi trije – mala šef 1 in mali šef 2 in moja podšef betica – privalili v kuhinjo, sem postregel vsem šefom kot kitajski služabnik. Za zabavo sem jim pokazal tudi nekaj trikov s krožniki – copy and paste by kitajski cirkus – dva sta nesrečno končala v zobeh smetnjaka – in zapel nekaj žalostnih kitajskih pesmi o polžu in zelju, ki sem se jih naučil na edinih treh urah tečaja kitajščine pred dvajsetimi leti, ko sem mislil, da sem zaljubljen v kitajske mini nogice učiteljice Wu.
Potem sem se kot kitajski služabnik diskretno umaknil na straniščno luknjo, kjer sem prebral jutranje novice v osrednjem časniku človeške lenobe. Časopis je bil seveda slovenski, zato kot Kitajec nisem razumel nič, sem pa razumel slike slovenskih gospodarskih uspehov, jeaah, in razumel sem, da v deželi, ki je tudi moja dežela, obstaja še ena dežela, kjer so vsi bogati in še bolj bogati, beri – kradejo in še bolj kradejo, v izjavi dneva neka gospodična S. A., študentka, 21, sanja sanje svinje u kukuruzu.
»Hišo bi imela v bližini, deset minut od središča mesta. V okolici bi uredila zelenjavni vrt, travo in cvetje. Tudi na balkonu bi imela cvetje. Hiša bi bila dvonadstropna. Ker študiram pravo, bi v pritličju uredila poslovne prostore z odvetniško pisarno in knjižnico. Prvo nadstropje bi bilo v rustikalnem slogu in toplih barvah. Všeč mi je toskanski slog. Vse bi bilo v naravnih barvah.«
Bil je trenutek, ko nisem hotel bit več genij in se mi je fučkalo, da je za bit genij treba delat, ne pa bit talentiran. Bil je trenutek za pobeg in trenutek za naj bodo drugi geniji, danes bom raje bedak, bom šel raje smučat, kot pa mislit. Sklep: če drugi kradejo, nič ne delajo in so vseeno bogati, zakaj ne bi sam sebi ukradel časa in končno postal bogat, ker bom delal nič.
Prej sem seveda genialno na planetu za napoved vremena pogledal slike in videl, da na Krvavcu sije sonce. Televizija sicer laže, kot pes teče, satelit je pa itak najhujša goljufiva kača, ki je prevarala celo rajska ljubimca, zato sijajni podobici na svojem telefonu nisem scela verjel, sem pa upal. Upat pa že ne more bit tak greh, sem na mah scvrl svoje pomisleke ter švignil gor. In res! Po izstopu iz jajčka me je pričakala satelitsko sončna slikica za juhej in naprej, da smo se začeli dričati, drobec srečnežev, gor in dol in je nespluženček pršel med našimi kričanji in vesele pesmi so nam vrele na nasmejana usta. Dve uri sem bil bogataš.
Dokler ni mimo nas v nizki preži prikarvala suha, siva in pogrižena cerkvena miš. Še preden sem ji lahko rekel, da je lep dan, preveč lep za smrt, smo bili v takšni megli, da smo se morali vsi ustavit. Svet je bil spet samo kisel in grenak in skorja življenjskega kruha trda kot beton. Svetlobe ni bilo, samo bela, bolj bela, blond belina. Tema in tišina. Še žičnice so ustavile svoj marš. Nič, ničesar, nikogar. Kot da nismo bili nikoli in nikdar …
Začeli smo se klicat, pa je odmev začaral, da smo se slišali drugje, kot smo bili, in ko smo se končno našli, to nismo bili mi. Samo ponaredki resničnega sveta so se objemali, ko so nam smreke kazale jezik u fris in smo naklepali načrt za spust v dolino. Potem smo previdno odstopicljali s smučkami na ramenih, da ne bi pohodili sebe. Pogled je bil fantastičen. Tako skrivnostna je lahko samo smrt. Čutiš jo, vidiš pa ne. In ko smo z nožem zarezali vanjo, se je spremenila v strah. Okrog ni bilo ničesar in znotraj je bilo votlo. Tišina je trkala ritem ob led in veter je na harfo cvilil godrnjanje Josipe Lisac.
V rogu nismo srečali svojih resničnih stopinj, smo pa videli dedka Mraza in Božička, ki sta se skupaj krohotala na lesenih sankah, Toma in Đerija, ki se nista pretepala, Slovence, ki so vozili po prometnih pravilih, g. Janšo, ki je bil predsednik Društva proti mučenju ljudi, g. Pahorja, ki je bil prvak salzburške Opere in baleta, in šli skozi Trojanski predor, ki so ga Židi spremenili v mega polis krofarijo, kjer so stregli Arabci in dajali noter dvojno marmelado. V slepi megli nismo videli, smo pa slutili, da smo postali svetovni rokometni prvaki, da je Prevec skočil 300 metrov in srečali smo hišo gospodične S. A., ki je imela Tri nadstropja, Dva balkona in Eno minuto do središča mesta. Mimo je šla tudi Monika Bellucci, pa kaj vas briga. To je samo moja skrivnost.
Bilo je kot sanje sanja svinja kukuruz. Bilo je več, kot je lahko Več, in spet sem veliko zaslužil, čeprav moj bančni račun ni bil nič bolj debel. Bil sem. Jeaah 3 x.
Jutri? Jutri moram spet delat, da bom spet svinjsko reven, oni pa bodo še naprej kradli in bojo še bolj bogati. Enkrat bom nehal hodit po megli in bom postal Robin Hud.
Matjaž Pograjc
