»Ne vem,« sem jokal, ne da bi me kdo slišal. »Ne vem. Če nihče ne pride, potem nikogar ne bo. Sam nisem nikomur naredil nobene škode in meni ni nihče naredil nobene škode, vendar mi nihče ne bo pomagal. Krdelo nihčejev. Toda, to še ni vse. Ne, da mi nihče ne pomaga, čreda nihčejev bi bila precej v redu, kakorkoli obrneš, si vseeno želim, da bi šli skupaj na potovanje, zakaj pa ne? S krdelom nihčejev. V gore, seveda, kam pa?
Kako se ti nihčeji prerivajo med seboj, vse te dvignjene roke združene skupaj, vse te neštete noge, ki gomaze blizu! Seveda smo vsi v oblekah. Gremo veselo in veter piha skozi nas in luknje v našem krdelu. Naši vratovi so dvignjeni visoko. Svobodno v gorah! Čudim se, da ne planemo v pesem.«
Franz Kafka
