Rok Petrovič je bil – in je še vedno – edini
serijski zmagovalec v zgodovini slovenskega alpskega moškega smučanja. V sezoni
1985/86, na vrhuncu smučarske evforije, je v skupnem seštevku slaloma s petimi
zmagami osvojil največje število točk in za seboj pustil tako Ingemarja
Stenmarka kot Bojana Križaja.
Ker nikoli ni bil ekipni igralec in ker je
agresivno izstopal iz ideološko-marketinške PR uravnilovke, ker je igral in
smučal in živel in razmišljal absolutno po svoje in ker je šport veliko bolj
kot tekmovanje v nacionalnih barvah (na robu političnega delovanja) dojemal kot
osebnostno rast, je izstopal tako močno, da ga večkrat sploh ni bilo mogoče
opaziti. Z razlogom.
Smučal je tako, kot se smuča danes. Le da z
muzejsko tehnologijo. Iskal je idealno linijo in odkril poudarjen stranski lok.
Gibal se je tako nežno, kot je bila ostra njegova misel. Zmagoval je, ker se ni
bal poraza. Ker se je preko cankarjanskih previsov povzpel nad
domačijsko-uničevalni koncept. Brez varovanja. Solo.
Ko so drugi govorili, je Rok molčal. Njegov
molk je bil glasen. Prebiral je nemško klasično filozofijo in se našel v budističnih spisih. Ko so drugi tekli, je on
plaval.
Odplaval.
Najprej, izjemno mlad, v znanost. V fiziko in
v metafiziko, ki ju je tako umetelno spojil, da je skoraj osmislil alkimijo. Kasneje
v morske globine. V drugo, a nikakor ne novo dimenzijo. V mir nizkega srčnega
utripa in očiščenja pričakovanj; razkosanja ega. Kjer je nostalgija le stranski
učinek umiranja odvečne teže.
Nekaj časa je lovil. Potem se je pustil ujeti.
In ostal tam spodaj.
